Interventne regionalne politike ne bo, uvedli pa bomo nove instrumente

20. december 2009 | Rubrika: Brez kategorije


Henrik Gjerkeš, minister za lokalno samoupravo in regionalni razvoj


Minister za lokalno samoupravo in regionalno politiko ste dobre tri mesece. Kaj štejete za glavno delo, ki ste ga v tem času že lahko opravili, potem ko je jasno, da gre za zahteven resor, ki obrača milijarde iz strukturnih in kohezijskih skladov, na drugi strani pa ste zadolženi za sprejetje pokrajinske zakonodaje, ki nastaja, če pretiravamo, od osamosvojitve Slovenije naprej?
Ena od prednostnih nalog ob mojem nastopu je bila ureditev problematike okrog javnega razpisa za razvoj regij, zdaj znanega kot peti javni poziv. Čeprav je bila naloga na vrhu vseh drugih, je kljub temu trajalo tri mesece, da smo uredili vse pravne podlage in jih uskladili z Evropsko komisijo. Konec januarja smo poziv vendarle objavili. Vzporedno so tekli tudi pogovori o predlogu pokrajinske zakonodaje s poslanskimi skupinami, nedavno smo se na Brdu tudi že srečali z župani in predstavniki regionalnih razvojnih agencij. Videti je, da proces ustanavljanja pokrajin potrebuje še nekaj časa, zato je prednostna naloga v tem trenutku novi zakon o skladnem regionalnem razvoju. K temu nas je dodatno spodbudil nedavni vladni obisk Bele krajine, zato bo, na to računamo, predlog zakona še pred parlamentarnimi počitnicami poslan v državnozborsko obravnavo.
Torej pričakujete, da bo zakon sprejet še letos?
Da, ker je to nujno.
Ali ciljev, ki jih imate, ni mogoče doseči s spremembami obstoječega zakona?
Med krizo se je izkazalo, da obstoječi zakon ni optimalen, zato želimo z novim uvesti nove instrumente regionalne politike, s katerimi bi se lahko hitreje odzivali na položaj, s kakršnim se soočamo v Pomurju, v Beli krajini in še kje. Zasnova instrumentov – od različnih finančnih spodbud do davčnih olajšav – zdaj šele nastaja in jih bomo predvidoma v okviru zakona marca poslali v medresorsko usklajevanje. Sedanja ureditev je namreč statična, tudi sredstva evropske kohezijske politike so glede na indeks razvojne ogroženosti statično razdeljena po regijah. Zavzemamo se, da bi sistem skladnega regionalnega razvoja vseboval dinamične kazalce in ukrepe, saj se razmere spreminjajo. V primerih, ko gre v stečaj gospodarska družba, kakor je bila Mura, in postane to velik gospodarski in socialni problem za celotno regijo, potrebujemo instrumente, ki bodo omogočali, da bi se na tak položaj lahko hitreje odzivali.
Kakšno je trenutno stanje črpanja evropskih sredstev, koliko od 4,1 milijarde evrov, kot jim ima Slovenija na voljo v strukturnih in kohezijskem skladu za obdobje 2007-2013, je že razpisanih?
Do konca leta 2009 je bilo potrjenih 1,87 milijarde evrov iz evropskih strukturnih skladov in kohezijskega sklada oziroma 2,1 milijarde skupaj s slovensko udeležbo. To velja za obdobje 2007-2009, samo lani pa smo potrdili za 900 milijonov evrov operacij, v državnem proračunu pa smo na koncu leta imeli 155,7 milijona evrov neto proračunskega presežka.
Letos in prihodnja leta se načrtuje, da bi Slovenija na leto počrpala okrog milijarde evrov. Je to realno ali idealno pričakovanje?
To je povprečje, ki ga želimo doseči, če želimo biti v naslednjih letih maksimalno uspešni.
Vlada se je v zadnjem letu dni zavzemala, kako bo uredila in pospešila črpanje evropskih sredstev, kako bo potrebam krize prilagodila operativne programe, po katerih se črpa evropski denar. V nekaterih primerih se je omenjalo celo mesečno poročanje o tem. Kako to zares poteka?

Osnovni namen evropske kohezijske politike je krepitev trajne konkurenčnosti Slovenije in njenih regij v času krize in po njej. Spremembe operativnih programov so v zaključni fazi usklajevanja med resorji, posredovali pa jih bomo tudi v potrditev Evropski komisiji. Zadevajo predvsem prehod od trdih k mehkim vsebinam, torej namesto investiranja v zidove naložbe v izobraževanje, raziskave in razvoj, inovativnost, nova kvalitetna delovna mesta in trajnostni razvoj.
Kdaj bo to usklajevanje predvidoma končano in poslano v potrditev v Bruselj?
Ocenjujem, da bomo te spremembe že prihodnji teden obravnavali na vladi (pogovarjali smo se 16. februarja; op. p.) in bi bile lahko sprejete v dveh do treh mesecih.
Ali to pomeni, da boste nekatere vsebine iz OP nadomestili z novimi? Katera ministrstva se bodo morala najbolj odpovedati ali žrtvovati?
Seveda se pri tem srečujemo z nekaterimi zadržki, saj imajo ministrstva programe in določene dejavnosti pripravljene in jih je treba ob spreminjanju prioritet zaustaviti ali upočasniti. Poleg izhodne strategije so še druga merila, tudi uspešnost razpisovanja in črpanja iz preteklih let. Upoštevali smo tudi nevarnost trajne izgube sredstev, saj je treba določena sredstva, predvsem za velike projekte, angažirati najpozneje do leta 2011 oziroma 2012. Ob upoštevanju tega bi bila na primer možna premestitev sredstev iz cestne infrastrukture na področje razvoja podjetništva. Okrog tega se še usklajujemo, odzivi iz Evropske komisije pa kažejo, da razmišljamo v pravo smer.
Sodi med te premestitve tudi večkrat omenjena borza z evropskimi sredstvi med ministrstvi in podobnimi porabniki EU sredstev, o kateri se je v zadnjem letu prav tako veliko govorilo?
Po mojem vedenju se to ni zgodilo, čeprav je bila to dobra zamisel, a bi bila v duhu že omenjenih sprememb operativnih programov težko izvedljiva.
Ena zamisel je tudi ustanovitev razvojne mreže ustanov, kjer naj bi eno osrednjih vlog igrala SID banka kot nekakšen center pri razporejanju evropskih kohezijskih sredstev. Kako je zdaj s to zamislijo?
SID banka igra pomembno vlogo pri izhodni strategiji, predvsem pri povratnih oblikah pomoči. Koncept je takšen: že omenjene mehke vsebine (izobraževanje, razvoj in tudi nakup opreme) naj bi še vedno temeljile na nepovratnih sredstvih, medtem ko naj bi trde vsebine, kakor so na primer vlaganje v zidove, temeljile predvsem na povratnih oblikah financiranja. Pri tem potrebujemo močno finančno ustanovo, v vlogi kakršne vidim prav SID banko.
Ali se torej predlog, da bi se del nepovratnih evropskih sredstev preoblikoval v povratna, uresničuje in v kakšni višini?
Določena sredstva, zlasti iz Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov, bi se lahko pretvorilo v povratno obliko. Razmišljamo, da bi to izpeljali prek Javnega sklada za regionalni razvoj in razvoj podeželja v Ribnici v sodelovanju s SID banko, ki bi omogočala množitev teh sredstev.
Koliko? Krožila je številka 500 milijonov evrov.
Številka še ni usklajena, a naj ne bi presegala 100 milijonov evrov.
Kako blizu pa je »montiranje« posebnega EU okenca, s katerim bi naredili zadeve, povezane z evropskim črpanjem, bolj povezljive in bolj preproste? Tudi to je namreč že kakšno leto dni stara ideja?

Zapletenega črpanja nima samo Slovenija, toda anomalije, ki nastopijo, skušamo odpravljati in prav zaradi tega smo že lani pristopili k poenostavitvam in modifikacijam sistema. Glede okenca, ki ga omenjate, zadeve niso preproste, saj je v črpanje vpletenih enajst ministrstev, zato so izvori sredstev zelo raznovrstni. Pri človeških virih, denimo, podpiramo projekte za težje zaposljive osebe na primer v višini 5000 evrov, pri okoljskih in infrastrukturnih ter prometnih projektih pa so naložbe visoke več sto milijonov evrov. Že zato bi težko dobili eno okence, strinjam pa se, da bi lahko imeli končno število nekaj okenc, kjer bi lahko iz enega naslova ali programa prijavitelji projektov dobili vse informacije, ki jih o tem potrebujejo.
Povezljivost pa bi si lahko predstavljali tudi tako, da bi se prijavitelji nekega kompleksnega projekta lahko prijavili na različne razpise, ali ne?

Tak preprost primer bi bil lahko projekt, ki bi se potegoval za sredstva iz naslova konkurenčnosti podjetij, na drugi strani pa iz naslova razvoja človeških virov, kjer bi subvencionirali visoko izobražene kadre in jih privabljali na območje, ki je manj privlačno.
Ali so duhu te povezljivosti sledile tudi turneje ministra Mateja Lahovnika in Gregorja Golobiča, ki sta po novem letu pospešeno obiskovala slovenske regije in predstavljala možnosti financiranja dobrih projektov tudi iz evropskih skladov?
Ministrstvo za gospodarstvo in ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo sta posredniški telesi, ki s projekti dviga konkurenčnosti in z novimi delovnimi mesti, ki imajo visoko dodano vrednost, iščeta to sinergijo. Tu bi morda lahko sodelovalo še ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, a jasno je, da je program razvoja človeških virov eden najbolj razdrobljenih. Tako se za projekt na tem področju, vreden štiri ali pet tisoč evrov, zahteva skoraj enako veliko dela, kakor za zahtevek iz naslova okoljske infrastrukture, ki je težak 200 ali 300 milijonov evrov.


Vir: Delo.si

Povejte svoje mnenje